Priznati moram, da so se Indonezijci zelo potrudili pri pripravi ogleda "Garhana matahari total". Ves otok je že nekaj dni okrašen s tisočerimi zastavami, mobilizirali so domačine, da so pripravili prenočišča (sam otok ne premore več kot 1000 hotelskih postelj). Letalske lete so prilagodili številu namestitvenih kapacitet... Vse skupaj obeta pravi spektakel, navkljub ne vzpodbudni vremenski napovedi - oblačno...
Ker nočem(o) razočarati našega gostitelja, se strinjamo, da bomo mrk opazovali iz ene izmed "uradnih" lokacij. V izogib gneče na eni izmed obal s pogledom na vzhod (mrk se namreč začne kmalu po sončnem vzhodu), se odločimo za opazovanje iz vrha hriba v bližini vasi, kjer prenočujemo...
Odhod ob 4h zjutraj, po krajši vožnji se pridružimo skupini in se po lepo označeni in s petrolejkami razsvetljeni poti povzpnemo na vrh grička (s pavzo vred pol ure). Ravno zadosti, da hčerkam razložim kako pride do sončnega mrka in na kaj naj bodo pozorne. Vrh hribčka (vzpetine) se lahko pohvali z lepim razgledom na vzhod otoka, vrh je kamnit (enaki kamniti bloki so ob celotni zahodni obali otoka - izvora še ne poznam).
Ob zvokih kitare in ubranega petja štirih mladenk (najprej pomislim, da so tudi za to poskrbeli organizatorji, vendar gre le za naključje) pričakamo sončni vzhod. Pogled na meglice in oblake ne vzbuja najboljšega občutka. Oblaki gor ali dol, Tjaša in Katja pokažeta, kako se zmaže lubenica in ananas v petih minutah...
Počasi se na vrhu nabere slabih sto ljudi, tudi peščica "belih". Sonce se le stežka prebije skozi koprenaste oblake, iz severa grozi deževni oblak, vendar se nekaj minut pred vrhuncem le pokaže luknja v oblakih, skozi katero neovirano uzremo sonce, ki ga že pošteno zakriva luna (očitno so "zgoraj levo" spet na delu višje sile)....
Postaja očitno hladneje in mrači se. Ker poznam(o) postopek, snamemo očala ter prežimo na prvi "diamantni prstan", čez sekundo nastopi popolni mrk, stemni si, zagledamo sončevo korono, zaradi meglice "Bailyjevih biserjev" in "protuberenc" ne vidim, zasliši se nekaj navdušenih vzklikov, ki pa kmalu potihnejo. Dobri dve minuti v tišini uživamo v spektaklu. Hčerki s odprtimi usti in z na široko odprtimi očmi opazujeta. Tišino motijo le občasni kliki telefonov. Ob ponovnem navdušenju sledi še en "prstan", znova se zdani in postaja vse svetleje in topleje. Spektakla je tako konec, čeprav traja mrka še slabo uro. Spet postanem zanimiv za domačine, ki se želijo fotografirati z mano...
Vrnemo se na izhodišče, kjer si moramo še posaditi svoje drevo. Spet ena simpatična gesta domačinov. Kasneje smo povabljeni na zajtrk na drugi lokaciji, kjer imajo otroci priložnost pobožati malo opico, jaz končno pridem do kave...
Sicer se nimam za "lovca na mrke", je pa prikladen izgovor za popotovanje na drugi konec sveta. Vsekakor je popolni mrk spektakularna predstava, in kdor ga je opazoval v živo, se bo strinjal z mano...
Ker nočem(o) razočarati našega gostitelja, se strinjamo, da bomo mrk opazovali iz ene izmed "uradnih" lokacij. V izogib gneče na eni izmed obal s pogledom na vzhod (mrk se namreč začne kmalu po sončnem vzhodu), se odločimo za opazovanje iz vrha hriba v bližini vasi, kjer prenočujemo...
Odhod ob 4h zjutraj, po krajši vožnji se pridružimo skupini in se po lepo označeni in s petrolejkami razsvetljeni poti povzpnemo na vrh grička (s pavzo vred pol ure). Ravno zadosti, da hčerkam razložim kako pride do sončnega mrka in na kaj naj bodo pozorne. Vrh hribčka (vzpetine) se lahko pohvali z lepim razgledom na vzhod otoka, vrh je kamnit (enaki kamniti bloki so ob celotni zahodni obali otoka - izvora še ne poznam).
Ob zvokih kitare in ubranega petja štirih mladenk (najprej pomislim, da so tudi za to poskrbeli organizatorji, vendar gre le za naključje) pričakamo sončni vzhod. Pogled na meglice in oblake ne vzbuja najboljšega občutka. Oblaki gor ali dol, Tjaša in Katja pokažeta, kako se zmaže lubenica in ananas v petih minutah...
Počasi se na vrhu nabere slabih sto ljudi, tudi peščica "belih". Sonce se le stežka prebije skozi koprenaste oblake, iz severa grozi deževni oblak, vendar se nekaj minut pred vrhuncem le pokaže luknja v oblakih, skozi katero neovirano uzremo sonce, ki ga že pošteno zakriva luna (očitno so "zgoraj levo" spet na delu višje sile)....
Postaja očitno hladneje in mrači se. Ker poznam(o) postopek, snamemo očala ter prežimo na prvi "diamantni prstan", čez sekundo nastopi popolni mrk, stemni si, zagledamo sončevo korono, zaradi meglice "Bailyjevih biserjev" in "protuberenc" ne vidim, zasliši se nekaj navdušenih vzklikov, ki pa kmalu potihnejo. Dobri dve minuti v tišini uživamo v spektaklu. Hčerki s odprtimi usti in z na široko odprtimi očmi opazujeta. Tišino motijo le občasni kliki telefonov. Ob ponovnem navdušenju sledi še en "prstan", znova se zdani in postaja vse svetleje in topleje. Spektakla je tako konec, čeprav traja mrka še slabo uro. Spet postanem zanimiv za domačine, ki se želijo fotografirati z mano...
Vrnemo se na izhodišče, kjer si moramo še posaditi svoje drevo. Spet ena simpatična gesta domačinov. Kasneje smo povabljeni na zajtrk na drugi lokaciji, kjer imajo otroci priložnost pobožati malo opico, jaz končno pridem do kave...
Sicer se nimam za "lovca na mrke", je pa prikladen izgovor za popotovanje na drugi konec sveta. Vsekakor je popolni mrk spektakularna predstava, in kdor ga je opazoval v živo, se bo strinjal z mano...
pretiranega veselja ob pol petih zjutraj ni videti
v čakanju sončnega vzhoda
luna že počasi prekriva sonce
samo še malo do vrhunca
"...a za to smo smo morali vstati ob štirih ...?"
popolni sončni mrk
(slikano z mobilnim telefonom brez zaščitnega stekla)
WAUUUUU!!!
posadil drevo...