V Jakarto smo se iz Bantunga vrnili v nedeljo ob 11h. Z Uber taxsijem do hotela v bližini letališča potrebujemo dobro uro in pol. Tuš in 5 ur spanca.
Ponedeljek; zajtrk in shutle do letališča. Vse poteka tekoče. Sledi (predviden) zaplet pri check-inu. Našo indonezijsko spremljevalko smo namreč pregovorili, naj se nam pridruži tudi na naši naslednji postaji. Seveda nimamo zanjo letalske karte (karte za Belitung so razprodane že od decembra, ravno tako vse hotelske kapacitete). Imam pa asa v rokavu - septembra sem kupil karto več - kar tako "za hec", seveda na izmišljeno ime. Dokazujem, da "g. Aleksander" ni z nami in karto prepuščam naši spremljevalki - in (verjetno je to možno samo v Indoneziji) karta dobi novega lastnika :) .... Enourni polet mine brez posebnosti, le da je na letalu velika večina potnikov "zahodnjakov" - lovcev sončnih mrkov. Prevladujejo Angleži, slišim tudi nemško, češko, rusko govorico. Zraven mene sedi Irec, ki je, kot zase pravi, edini Irec ki ne pije, si pa je zato privoščil letos že lov na 11. popolni sončni mrk...
Že iz zraka se vidi, da prihajamo na redko poseljen otok - letališče je komaj kaj večje od Lesc. Letalo zapustimo peš, kot da bi prišli z avtobusom. Skratka zadeva veliko obeta.
Pričaka nas domačin Agus (pionir "turizma" na otoku). Kam naj nas pelje najprej? Na kopanje, seveda. Po slabe pol ure vožnje smo že v vodi.
Za prvo noč imamo rezervirani dve sobi, seveda na dveh različnih lokacijah - s Katjo in Tjašo si delim eno posteljo, Jožica in Emmy imate večji luksus in dvoposteljno sobo v hotelu.
Agus obvlada; najprej na kavo in malico k domačinom, potem "must do" ekvatorialni sončni zahod (smo na 2,44 stopinj južno), potem še obvezna večerja - spet na "skriti" lokaciji.
Ponedeljek; zajtrk in shutle do letališča. Vse poteka tekoče. Sledi (predviden) zaplet pri check-inu. Našo indonezijsko spremljevalko smo namreč pregovorili, naj se nam pridruži tudi na naši naslednji postaji. Seveda nimamo zanjo letalske karte (karte za Belitung so razprodane že od decembra, ravno tako vse hotelske kapacitete). Imam pa asa v rokavu - septembra sem kupil karto več - kar tako "za hec", seveda na izmišljeno ime. Dokazujem, da "g. Aleksander" ni z nami in karto prepuščam naši spremljevalki - in (verjetno je to možno samo v Indoneziji) karta dobi novega lastnika :) .... Enourni polet mine brez posebnosti, le da je na letalu velika večina potnikov "zahodnjakov" - lovcev sončnih mrkov. Prevladujejo Angleži, slišim tudi nemško, češko, rusko govorico. Zraven mene sedi Irec, ki je, kot zase pravi, edini Irec ki ne pije, si pa je zato privoščil letos že lov na 11. popolni sončni mrk...
Že iz zraka se vidi, da prihajamo na redko poseljen otok - letališče je komaj kaj večje od Lesc. Letalo zapustimo peš, kot da bi prišli z avtobusom. Skratka zadeva veliko obeta.
Pričaka nas domačin Agus (pionir "turizma" na otoku). Kam naj nas pelje najprej? Na kopanje, seveda. Po slabe pol ure vožnje smo že v vodi.
Za prvo noč imamo rezervirani dve sobi, seveda na dveh različnih lokacijah - s Katjo in Tjašo si delim eno posteljo, Jožica in Emmy imate večji luksus in dvoposteljno sobo v hotelu.
Agus obvlada; najprej na kavo in malico k domačinom, potem "must do" ekvatorialni sončni zahod (smo na 2,44 stopinj južno), potem še obvezna večerja - spet na "skriti" lokaciji.