Zbudimo se zgodaj, zajtrk in nakup spominkov. Ker sva se z Jožico dosedaj uspešno izogibali resnemu "shopingu", imamo težavo...kje zavraga naj opravimo obvezen nakup spominkov? Na slepo se zapodimo po mestu (kar sploh ni enostavno glede na promet, manjko pločnikov in vročino, ki narašča). Imamo srečo - naletimo na trgovinico s spominki, in ker smo se že navadili poenostaviti "komplicirane" stvari, je nakup hitro za nami; dve pesti magnetkov, nekaj obeskov, vsakemu majica in že smo nazaj v hotelu. Tuš ter prevoz do letališča. Poslovimo se od našega gostitelja - vodiča in brez kompliciranja in kontrol smo že na letalu. Skoraj, kot da bi šli na avtobus...
Lahko rečem, da je otok Belitung izpolnil in celo presegel vsa moja pričakovanja.
Edino omembe (po številu prebivalcev) mesto Tanjung Pandan z nekaj več kot 300.000 prebivalci je seveda tipično Indonezijski; konfuzen promet, gužva, za pešca težko prehoden, prebivalci pa prijazni in ustrežljivi, ne moreš prehoditi prav veliko, ne da bi te kdo vsaj z nasmehom pozdravil.
Izven mesta večjij naselij ni, otok je sicer razmeroma majhen, komaj dobrih 100 x 100 km, prebivalci se ukvarjajo predvsem s ribištvom in kmetijstvom, rudnike cinka so pred nekaj leti zaprli, ceste so prazne, plaže pa kar kličejo po turistih, vendar pa, kot nam je razložil Agus, poskušajo Belitung uvrstiti na turistični zemljevid šele slabih 10 let. Agus se rad pohvali, da je prve turiste (ne popotnike) na otok pripeljal prav on, danes pa ima 6 zaposlenih in več kot 20% tržni delež. Tesno tudi sodeluje tudi z samim turističnim ministrstvom in je na sploh "glavna faca na otoku". Lansko leto je otok obiskalo vsega 16.000 turistov, od tega slabih 3000 tujcev (večina Azijcev ter tudi nekaj "belih"). Prav neverjetno, glede na to, da je otok slabo uro stran od Jakarte. Pred samim prihodom na otok je bilo kar "scary", ko je praktično vsak Indonezijec vprašal - zakaj Belitung?
Seveda je bila slika otoka, zaradi popolnega sončnega mrka, ki je bil viden (in, kot sem kasneje bral, zaradi vremena drugod, najbolje viden prav iz Belitunga) popolna drugačna, a le dan ali dva. Sedaj je spet verjetno tisti "pravi" še ne od turistov oblegani otok, pol presenečenj. Pozitivnih, da se razumemo.
In kaj reči o Agusu? Resnično je, kot sam v šali pravi, guverner Belitunga. Povsod je. Ima svojo turistično agencijo (www.levi-tour.com), je predavatelj na turistični fakulteti v Jogjakarti dela doktorat iz eko-turizma ter Emmy-jine prijatelje za lastno zabavo gosti na svojem otoku. "Plačati" smo morali le svoje stroške in stroške prevoza (bencin, parkirnine ipd). Spet ena od njegovih šal...
Lahko rečem, da je otok Belitung izpolnil in celo presegel vsa moja pričakovanja.
Edino omembe (po številu prebivalcev) mesto Tanjung Pandan z nekaj več kot 300.000 prebivalci je seveda tipično Indonezijski; konfuzen promet, gužva, za pešca težko prehoden, prebivalci pa prijazni in ustrežljivi, ne moreš prehoditi prav veliko, ne da bi te kdo vsaj z nasmehom pozdravil.
Izven mesta večjij naselij ni, otok je sicer razmeroma majhen, komaj dobrih 100 x 100 km, prebivalci se ukvarjajo predvsem s ribištvom in kmetijstvom, rudnike cinka so pred nekaj leti zaprli, ceste so prazne, plaže pa kar kličejo po turistih, vendar pa, kot nam je razložil Agus, poskušajo Belitung uvrstiti na turistični zemljevid šele slabih 10 let. Agus se rad pohvali, da je prve turiste (ne popotnike) na otok pripeljal prav on, danes pa ima 6 zaposlenih in več kot 20% tržni delež. Tesno tudi sodeluje tudi z samim turističnim ministrstvom in je na sploh "glavna faca na otoku". Lansko leto je otok obiskalo vsega 16.000 turistov, od tega slabih 3000 tujcev (večina Azijcev ter tudi nekaj "belih"). Prav neverjetno, glede na to, da je otok slabo uro stran od Jakarte. Pred samim prihodom na otok je bilo kar "scary", ko je praktično vsak Indonezijec vprašal - zakaj Belitung?
Seveda je bila slika otoka, zaradi popolnega sončnega mrka, ki je bil viden (in, kot sem kasneje bral, zaradi vremena drugod, najbolje viden prav iz Belitunga) popolna drugačna, a le dan ali dva. Sedaj je spet verjetno tisti "pravi" še ne od turistov oblegani otok, pol presenečenj. Pozitivnih, da se razumemo.
In kaj reči o Agusu? Resnično je, kot sam v šali pravi, guverner Belitunga. Povsod je. Ima svojo turistično agencijo (www.levi-tour.com), je predavatelj na turistični fakulteti v Jogjakarti dela doktorat iz eko-turizma ter Emmy-jine prijatelje za lastno zabavo gosti na svojem otoku. "Plačati" smo morali le svoje stroške in stroške prevoza (bencin, parkirnine ipd). Spet ena od njegovih šal...