Zadnji dan v Indoneziji

Iz otoka Belitung se popoldne vrnemo v Jakarto. Povratek domov imamo načrtovan za naslednji dan ob polnoči, torej še enkrat prespimo v Jakarti. Hotel, ki ga imamo ima hčerama v veselje manjši bezen, in v sobnem baru najdem - pivo 😊

Po zajtrku sledi pakiranje in obvezni "shoping", ki se ga predvsem Tjaša veseli že nekaj dni. Nekaj ur pogumno prenašam vse tegobe šoping in počutim se kot bankomat ;)
(predvsem Tjašini prihranki zamenjajo lastnika).
Za razliko od naprimer Kitajske ali Indije, Indonezijci niso vsiljivi, če ne kupuješ, te pustijo pri miru, barantanje je seveda obvezno.

Po končanem "shopingu", imamo še nekaj časa za obisk parka "Indonezija v malem", kjer je predstavljena vsaka indonezijska provinca posebej. Seveda tudi tukaj ne gre brez presenečenja; park je ogromen (ima 17 muzejev ipd.). Ker smo na tesnem s časom, ga samo preletimo, podrobnosti pustimo za naslednjič :) ...

Večerja (Tjaša za slovo zmaže 3 ribe) ter vožnja do letališča. Poslovimo se od naše gostiteljice (mimogrede: za kakršno koli plačilo noče niti slišati) ter odpujsamo proti domu...

Po ca. 24-tih urah smo doma.

Zadnji dan v Belitungu

Zbudimo se zgodaj, zajtrk in nakup spominkov. Ker sva se z Jožico dosedaj uspešno izogibali resnemu "shopingu", imamo težavo...kje zavraga naj opravimo obvezen nakup spominkov? Na slepo se zapodimo po mestu (kar sploh ni enostavno glede na promet, manjko pločnikov in vročino, ki narašča). Imamo srečo - naletimo na trgovinico s spominki, in ker smo se že navadili poenostaviti "komplicirane" stvari, je nakup hitro za nami; dve pesti magnetkov, nekaj obeskov, vsakemu majica in že smo nazaj v hotelu. Tuš ter prevoz do letališča. Poslovimo se od našega gostitelja - vodiča in brez kompliciranja in kontrol smo že na letalu. Skoraj, kot da bi šli na avtobus...

Lahko rečem, da je otok Belitung izpolnil in celo presegel vsa moja pričakovanja.
Edino omembe (po številu prebivalcev) mesto Tanjung Pandan z nekaj več kot 300.000 prebivalci je seveda tipično Indonezijski; konfuzen promet, gužva, za pešca težko prehoden, prebivalci pa prijazni in ustrežljivi, ne moreš prehoditi prav veliko, ne da bi te kdo vsaj z nasmehom pozdravil.
Izven mesta večjij naselij ni, otok je sicer razmeroma majhen, komaj dobrih 100 x 100 km, prebivalci se ukvarjajo predvsem s ribištvom in kmetijstvom, rudnike cinka so pred nekaj leti zaprli, ceste so prazne, plaže pa kar kličejo po turistih, vendar pa, kot nam je razložil Agus, poskušajo Belitung uvrstiti na turistični zemljevid šele slabih 10 let. Agus se rad pohvali, da je prve turiste (ne popotnike) na otok pripeljal prav on, danes pa ima 6 zaposlenih in več kot 20% tržni delež. Tesno tudi sodeluje tudi z samim turističnim ministrstvom in je na sploh "glavna faca na otoku". Lansko leto je otok obiskalo vsega 16.000 turistov, od tega slabih 3000 tujcev (večina Azijcev ter tudi nekaj "belih"). Prav neverjetno, glede na to, da je otok slabo uro stran od Jakarte. Pred samim prihodom na otok je bilo kar "scary", ko je praktično vsak Indonezijec vprašal - zakaj Belitung?
Seveda je bila slika otoka, zaradi popolnega sončnega mrka, ki je bil viden (in, kot sem kasneje bral, zaradi vremena drugod, najbolje viden prav iz Belitunga) popolna drugačna, a le dan ali dva. Sedaj je spet verjetno tisti "pravi" še ne od turistov oblegani otok, pol presenečenj. Pozitivnih, da se razumemo.

In kaj reči o Agusu? Resnično je, kot sam v šali pravi, guverner Belitunga. Povsod je. Ima svojo turistično agencijo (www.levi-tour.com), je predavatelj na turistični fakulteti v Jogjakarti dela doktorat iz eko-turizma ter Emmy-jine prijatelje za lastno zabavo gosti na svojem otoku. "Plačati" smo morali le svoje stroške in stroške prevoza (bencin, parkirnine ipd). Spet ena od njegovih šal...

Belitung; četrti dan

Od kar smo v Indoneziji sem prvič spal kakor treba - četudi v mivki zavlečen v platneno spalno vrečo. Jožica se je sicer nekaj pritoževala (pa ne preveč) nad udobjem, hčerki pa nič. Spali sta 12 ur v kosu.
Domačini nam postrežejo s zajtrkom kar na obali, kmalu se iz "civilizacije" vrne še Agus, in spet smo kompletni. Odpeljemo se nazaj proti zahodu. Emmy se mora vrniti v Jakarto (za prevoz do letališča poskrbi Agus), mi pa si najamemo čoln s "pilotom" ter brez plana odplujemo. Punce uživajo - skačejo v morje, "snorkljajo" (pogled z masko pod gladino je kakor screensaver), nabirajo školjke in ... skratka uživajo...
In jaz? Uživam v "elektronski detoksinaciji"...
Z mrakom se vrnemo na obalo ter poiščemo hotel (lovilci mrkov so večinoma odšli že isti dan), tako da je prenočišč na pretek.
Večerja? Ker na otoku živi ca. 20% Kitajcev - poskusimo v kitajski restavraciji. Skoraj tako, kot doma...

Naslednji dan: Odhod nazaj v Jakarto

Belitung; tretji dan

Po končanem "nebesnim spektaklu", nagovorimo svojega gostitelja, naj nas vendarle "spusti malo iz vajeti". Odpravimo se na vzhod otoka (ca. 2 uri vožnje), kjer naj ne bi bilo, razen nekaj ribiških vasic, ničesar. Ravno to iščemo. Plažo, palmo... In res, ob cesti nekaj vasic, potem je ceste konec. Utaborimo se ob obali, Agus (naš vodič) nas kar malo nerad pusti same, sam pa se povabi k svojim prijateljem, uro stran vožnje. Tako ostanemo sami na obali. Postavim šotor, odidem na "obhod", punce pa v vodo...
Le streljaj daleč - džungla, kot sem si predstavljal... Slike povedo vse. Večerni obhod plaže, spanje (punce v šotoru, jaz pa "stražim" pred njim)...

Belitung tretji dan (E-Day)

Priznati moram, da so se Indonezijci zelo potrudili pri pripravi ogleda "Garhana matahari total". Ves otok je že nekaj dni okrašen s tisočerimi zastavami, mobilizirali so domačine, da so pripravili prenočišča (sam otok ne premore več kot 1000 hotelskih postelj). Letalske lete so prilagodili številu namestitvenih kapacitet... Vse skupaj obeta pravi spektakel, navkljub ne vzpodbudni vremenski napovedi - oblačno...
Ker nočem(o) razočarati našega gostitelja, se strinjamo, da bomo mrk opazovali iz ene izmed "uradnih" lokacij. V izogib gneče na eni izmed obal s pogledom na vzhod (mrk se namreč začne kmalu po sončnem vzhodu), se odločimo za opazovanje iz vrha hriba v bližini vasi, kjer prenočujemo...
Odhod ob 4h zjutraj, po krajši vožnji se pridružimo skupini in se po lepo označeni in s petrolejkami razsvetljeni poti povzpnemo na vrh grička (s pavzo vred pol ure). Ravno zadosti, da hčerkam razložim kako pride do sončnega mrka in na kaj naj bodo pozorne. Vrh hribčka (vzpetine) se lahko pohvali z lepim razgledom na vzhod otoka, vrh je kamnit (enaki kamniti bloki so ob celotni zahodni obali otoka - izvora še ne poznam).
Ob zvokih kitare in ubranega petja štirih mladenk (najprej pomislim, da so tudi za to poskrbeli organizatorji, vendar gre le za naključje) pričakamo sončni vzhod. Pogled na meglice in oblake ne vzbuja najboljšega občutka. Oblaki gor ali dol, Tjaša in Katja pokažeta, kako se zmaže lubenica in ananas v petih minutah...
Počasi se na vrhu nabere slabih sto ljudi, tudi peščica "belih". Sonce se le stežka prebije skozi koprenaste oblake, iz severa grozi deževni oblak, vendar se nekaj minut pred vrhuncem le pokaže luknja v oblakih, skozi katero neovirano uzremo sonce, ki ga že pošteno zakriva luna (očitno so "zgoraj levo" spet na delu višje sile)....
Postaja očitno hladneje in mrači se. Ker poznam(o) postopek, snamemo očala ter prežimo na prvi "diamantni prstan", čez sekundo nastopi popolni mrk, stemni si, zagledamo sončevo korono, zaradi meglice "Bailyjevih biserjev" in "protuberenc" ne vidim, zasliši se nekaj navdušenih vzklikov, ki pa kmalu potihnejo. Dobri dve minuti v tišini uživamo v spektaklu. Hčerki s odprtimi usti in z na široko odprtimi očmi opazujeta. Tišino motijo le občasni kliki telefonov. Ob ponovnem navdušenju sledi še en "prstan", znova se zdani in postaja vse svetleje in topleje. Spektakla je tako konec, čeprav traja mrka še slabo uro. Spet postanem zanimiv za domačine, ki se želijo fotografirati z mano...
Vrnemo se na izhodišče, kjer si moramo še posaditi svoje drevo. Spet ena simpatična gesta domačinov. Kasneje smo povabljeni na zajtrk na drugi lokaciji, kjer imajo otroci priložnost pobožati malo opico, jaz končno pridem do kave...
Sicer se nimam za "lovca na mrke", je pa prikladen izgovor za popotovanje na drugi konec sveta. Vsekakor je popolni mrk spektakularna predstava, in kdor ga je opazoval v živo, se bo strinjal z mano...

pretiranega veselja ob pol petih zjutraj ni videti

v čakanju sončnega vzhoda

luna že počasi prekriva sonce

samo še malo do vrhunca

(slikano z mobilnim telefonom skozi zaščitno steklo)

"...a za to smo smo morali vstati ob štirih ...?"

popolni sončni mrk

(slikano z mobilnim telefonom brez zaščitnega stekla)

WAUUUUU!!!

posadil drevo...

Belitung; drugi dan

Nekaj čez osmo uro zjutraj odrinemo proti naslednji destinaciji; deževni gozd nekje sredi otoka. Med potjo vidimo palmin nasad (iz sadežev delajo palmino olje), nasad ananasa (žal kmetje zrele sadeže sproti režejo, zato se zadovoljimo samo s sliko nezrelih), potem nas ob poti preseneti še nasad belega popra (še ni zrel, vendar že prav diši in tudi zapeče), potem pa še nasad kavčukovca. Vse to v dobre pol ure vožnje...
Sredi "ničesar" nas preseneti manjši park, sicer še v izgradnji, a vseeno. "Rafting" - punce se s kamijonskimi zračnicami odpravijo ob reki navzgor ter se po vodi vrnejo na izhodišče, jaz poskušam ujeti urico lepotilnega spanca, a je hladna reka preveč mamljiva, da ne bi izkoristil ponujene ohladitve...
Sledi vrnitev na obalo ter kopanje.
Očitno smo zanimivi za Indonezijske medije; v dveh urah nas intervijujajo dve TV ekipe...
Nocoj se (končno) izognemo hotelu ter večerjamo in prenočujemo pri domačinih... Zbere se pol vasi, opazujejo nas med večerjo, vsak se hoče še fotografirati... Seveda nas od govorjenja pošteno bolijo roke.

Jutri pa ... "E-Day"...

Belitung; prvi dan

V Jakarto smo se iz Bantunga vrnili v nedeljo ob 11h. Z Uber taxsijem do hotela v bližini letališča potrebujemo dobro uro in pol. Tuš in 5 ur spanca.

Ponedeljek; zajtrk in shutle do letališča. Vse poteka tekoče. Sledi (predviden) zaplet pri check-inu. Našo indonezijsko spremljevalko smo namreč pregovorili, naj se nam pridruži tudi na naši naslednji postaji. Seveda nimamo zanjo letalske karte (karte za Belitung so razprodane že od decembra, ravno tako vse hotelske kapacitete). Imam pa asa v rokavu - septembra sem kupil karto več - kar tako "za hec", seveda na izmišljeno ime. Dokazujem, da "g. Aleksander" ni z nami in karto prepuščam naši spremljevalki - in (verjetno je to možno samo v Indoneziji) karta dobi novega lastnika :) .... Enourni polet mine brez posebnosti, le da je na letalu velika večina potnikov "zahodnjakov" - lovcev sončnih mrkov. Prevladujejo Angleži, slišim tudi nemško, češko, rusko govorico. Zraven mene sedi Irec, ki je, kot zase pravi, edini Irec ki ne pije, si pa je zato privoščil letos že lov na 11. popolni sončni mrk...

Že iz zraka se vidi, da prihajamo na redko poseljen otok - letališče je komaj kaj večje od Lesc. Letalo zapustimo peš, kot da bi prišli z avtobusom. Skratka zadeva veliko obeta.
Pričaka nas domačin Agus (pionir "turizma" na otoku). Kam naj nas pelje najprej? Na kopanje, seveda. Po slabe pol ure vožnje smo že v vodi.

Za prvo noč imamo rezervirani dve sobi, seveda na dveh različnih lokacijah - s Katjo in Tjašo si delim eno posteljo, Jožica in Emmy imate večji luksus in dvoposteljno sobo v hotelu.

Agus obvlada; najprej na kavo in malico k domačinom, potem "must do" ekvatorialni sončni zahod (smo na 2,44 stopinj južno), potem še obvezna večerja - spet na "skriti" lokaciji.